Lov in druge dejavnosti, povezane z upravljanjem populacij, lahko povzročijo spremembe v demografiji, razširjenosti, vedenju in fiziologiji prostoživečih živali; posledično tudi spremenijo pogostost in moč interakcij z ljudmi. Lov, zlasti kadar se izvaja v obliki obsežnih skupinskih lovov (pogonov) z lovskimi psi, lahko povzroči vedenjske in fiziološke odzive divjih prašičev (Sus scrofa), tj. vrste, ki se jo v Evropi najpogosteje lovi s pogoni. Lov lahko vpliva na prostorsko vedenje, rabo prostora, ritem aktivnosti in prehranjevalne navade ter sproži negativne fiziološke odzive zaradi povečanega stresa, kar posledično vpliva na dobro počutje živali in kakovost mesa. Vendar je znanje o učinkih različnih metod lova (skupinski vs. posamični lov) na vedenje in fiziološke odzive divjih prašičev zelo omejeno, saj doslej na to temo ni bila izvedena nobena celovita študija. To je še posebej problematično, saj ima divji prašič velik potencial za prenos bolezni, s čimer predstavlja tveganje tako za zdravje ljudi kot tudi za ekonomijo oz. prašičerejo. Zato je razumevanje (prostorskega) vedenja in odziva divjih prašičev pri različnih načinih lova zelo pomembno, saj lahko upravljavcem populacij pomaga pri razvoju ter sprejemanju ustreznih upravljavskih strategij.